Zadnjič smo se ponovno mudili v tistih koncih in se končno spravili tudi na Gradiško Turo. Lepo, zavarovano planinsko pot, smo bili v prvem delu primorani prehoditi v resnično polžjem tempu. Pred nami je bil namreč avtobus starejših italijanskih planincev, ki so se tisti dan očitno prišli učit hoje ob samovarovalnem kompletu. Vsaj tako se mi (nam!) je zdelo, ko smo morali neskončno dolgo čakati, da so se pripeli, odpeli, postavili stopno nogo, prestavili drugo... Frustrirajoče! Ob prvi priliki smo šli mimo, a žal je bila ta prva prilika tik pred koncem plezalnega dela, tako da je verjetno nismo okusili v vsej njeni lepoti.
Na vrhu nismo bili deležni ravno nekih razgledov, ker je bilo vsenaokoli precej oblačno. V kampu Tura smo si privoščili še kavo in se odpeljali proti Colu...
 |
| razgled z balkona |
 |
| in razgled z vrha |
Ni komentarjev:
Objavite komentar