Rekreacija

Kako lepo je dan zaključiti z rekreacijo, ki ob obilnem "švicanju" ponuja tudi priložnost za sproščeno druženje. Totalni odklop!

Polhograjska Grmada (898 m) in Tošč (1021 m)

Od zadnjega vpisa na blog je minil že cel mesec. Službene obveznosti v kombinaciji s slabšim vremenom so resda povzročile manj obiskovanja hribov, a slej ko prej te vseeno potegne ven. Zadnjič sva tako skočila na Grmado in imela strašansko srečo z vremenom. V dolini je bilo precej mrzlo in vetrovno, polhograjsko hribovje pa je grelo toplo sonce. Resda je tu in tam tudi zapihalo, a povsem nemoteče. Z Grmade sva mimo kmetije Gonte nato skočila še na Tošč in nato nazaj do avtomobila. Bilo je med tednom, zato sva na tej kar obiskani poti srečala zgolj par pohodnikov. Fino je bilo!

pod Grmado

pogled proti Tošču

Grintovci so zasneženi

vrh Grmade

Pohorje ekspres

Tudi na trenutke orkanski veter in dež nista pokvarila današnjega kolesarskega izleta po Pohorju. Odlično krožno pot smo začeli v Oplotnici in makadamu sledili ob potoku Oplotnica do Lukanje, kjer smo zavili proti Osankarici. Topel kakav nas je dobro okrepčal in pripravil za nadaljevanje poti proti Trem kraljem. Tu smo ravno "zamudili" močnejši dež, v penzionu Jakec pa smo si privoščili kosilo. Okrepčani smo se vrnili proti Osankarici, a le do razpotja, kjer smo zavili levo proti Keblju in se po sepentinasti cesti spustili nazaj v Oplotnico. The best!

Slemenova špica (1911 m)

Jutro na Vršiču ni prav nič obetalo, saj sta me močan veter in mraz prisilila, da sem iz nahrbtnika vzel buff in rokavice. Do Vratc je potem veter povsem zamrl, sonce pa je že tako toplo grelo, da smo se skoraj vsi slačili v kratke rokave. Neverjetna sprememba v vsega petanjstih minutah. Nad Trento smo se potem sprehodili na vrh Slemenove špice, odkoder smo občudovali Jalovec, Mangart ter Ponce, predvsem pa smo poglede metali proti Mali Mojstrovki, kamor smo bili namenjeni naprej... 

Slemenova špica je sicer čudovit razglednik, tudi zelo obiskan, saj ga z Vršiča dosežeš v slabi uri.

Pogled z Vršiča proti Robičju

Slemenova špica

pogled s Slemenove špce proti Jalovcu

Javornik (1240 m)

... in od tam naprej v Lome, odkoder smo skočili še na Javornik. V Pirnatovi koči sem nato pospravil še odlične štruklje in ob pogovoru zaključil, da je bil za nami lep dan!

Gradiška Tura (793 m)

Zadnjič smo se ponovno mudili v tistih koncih in se končno spravili tudi na Gradiško Turo. Lepo, zavarovano planinsko pot, smo bili v prvem delu primorani prehoditi v resnično polžjem tempu. Pred nami je bil namreč avtobus starejših italijanskih planincev, ki so se tisti dan očitno prišli učit hoje ob samovarovalnem kompletu. Vsaj tako se mi (nam!) je zdelo, ko smo morali neskončno dolgo čakati, da so se pripeli, odpeli, postavili stopno nogo, prestavili drugo... Frustrirajoče! Ob prvi priliki smo šli mimo, a žal je bila ta prva prilika tik pred koncem plezalnega dela, tako da je verjetno nismo okusili v vsej njeni lepoti. 

Na vrhu nismo bili deležni ravno nekih razgledov, ker je bilo vsenaokoli precej oblačno. V kampu Tura smo si privoščili še kavo in se odpeljali proti Colu...

razgled z balkona

in razgled z vrha

Žusem (669 m)

Današnji dan je bil idealen za hribolazenje. Po kosilu sva se s tastom odločila, da greva po dveh (ali treh?) letih ponovno na Žusem. Tudi tokrat sva začela pri turistični kmetiji Žurej, jo preko travnika mahnila v gozd in refleksno začela oprezati za gobami. Na celi poti sva potem našla kar nekaj pšeničnic in kostanjevk, pa par bledivk, golobic in česnovk. Gozd je tukaj pretežno bukov in precej svetel, tako da je bila hoja zares prijetna, kljub oblačnemu vremenu. 

Na nekaterih mestih je pot precej strma, sploh od razpotja, kjer se odločiva za zahtevnejši pristop. Tu splašiva gamsa, nasproti pa nama priskače kar nekaj žabic. Na zadnjem delu poti so v pomoč tudi jeklenice in skobe, na vrhu pa nas pričaka klop in miniatura razglednega stolpa.

Sestopiva čez Ravne njive, mimo samotnih kmetij in čez travnike. Super izlet.

Reška planina (925 m)

Vzpon na Reško planino od planinskega doma naprej je svojevrstna izkušnja. Zaradi močnega vetra je precej dreves podrtih, pot je težje sledljiva in precej strma. Tako sva hodila od markacije do markacije, dokler nisva prišla na svetel greben. Vrha nisva našla (!?), sva pa uživala ob pogledih na mogočna drevesa. Tale spodaj je en takih, ki mi bodo še dolgo ostali v spominu.

Mali pajek...

Na plezalni steni je že bila, neizmerno jo veseli, a takole navezana je bila prvič...

Skuta (2532 m)

Izlet, ki sva ga začela na Krvavcu in nadaljevala čez Kalški greben in Kalško goro, sva zaključila na Kokrskem sedlu. Naslednji dan sva se odpravila proti Skuti. Zjutraj se nama ni mudilo, tako da sva od koče krenila šele ob sedmih zjutraj. Prijetna pot naju je kmalu dvignila nad sedlo, odkoder sva lahko občudovala Kalški greben, ki nama je varoval hrbta, naprej pa se se ozirala proti Skuti. Do bivaka je šlo hitro, potem je na melišču in ob steni bil malo bolj zoprn del, zadnji del poti mimo Štruce proti vrhu, pa je bolj ali manj sprehod.

S Skute so čudoviti razgledi na Grintovce, zato sva se na vrhu zadržala skoraj celo uro, kljub mrzlemu in neprijetnemu vetru. Okrepčana sva se nato počasi spustila proti Malim podom in skozi Turski žleb sestopila proti Okrešlju in Logarski dolini, odkoder sva imela prevoz nazaj v Celje. Odličen izlet, ki se ga bom še dolgo spominjal.

pogled nazaj na Kalško goro in Kalški greben

proti Skuti

še čisto malo do vrha

Tina bi tu odsmučala slalom :)

Mali podi, vrh Turskega žleba in Turska gora

v Turskem žlebu

Rogla (1517 m)

Včeraj smo družinsko po dolgem in počez prehodili Roglo, na željo najine štiriletnice, pa smo se peljali tudi s sedežnico. Takole nas je potem ovekovečila v svojem Cicidnevniku :)

Aleksandrov vrh (606 m)

Aleksandrov vrh je manj znan hrib nad Dobrno. Avto sva pustila na bencinski postaji pri vhodu v Dobrno, prečkala glavno cesto in sledila makadamski cesti v gozd. Pot s te strani ni markirana in se vije skozi pravo divjino. Gozd je res gost in temen, pot pa tako osamljena, da te prevevajo čudni občutki. Skoraj sva pohodila nekaj žab, srečala pa sva tudi mlado belouško. 

Čisto na koncu makadamske poti, po cca. 35 minut hoje, zasledimo prvo markacijo, pastirski klobuk (nikjer nisem našel razlage zakaj). Nato se po označeni poti najprej povzpnemo do Dobnika, nato pa v nekaj minutah dosežemo nerazgleden vrh. Z vrha sva nadaljevala proti Lanšperku, a že po nekaj metrih zavila levo dol na vlako in sestopila do izhodišča. Ker je odcep neoznačen, lahko nadaljujete do Lanšperka, od tam pa po označeni poti zaključite pot na Dobrni. Lepa krožna pot.

Zasavska planinska pot

Danes dobil po pošti... :)

Pleša (Nanos) (1262 m) in Grmada na Nanosu (1207 m)

Dan je bil kot nalašč za Nanos, skoraj jesenski, torej ne prevroče in z relativno močnim vetrom. Enega pohodnika iz naše družbe smo odložili v Razdrtem, ostali smo se namenili z avtom do Abrama. Od tam smo krenili proti Vojkovi koči na Nanosu.

Čudovita in lepo urejena ter markirana pot, je speljana po nanoški planoti, malo po cesti, malo čez pašnike, skozi gozd in preko travnikov poraslih z vabljivo, mehko travo. Ponujajo se razgledi na Dolomite, Tržaški zaliv, Vipavsko dolino, Pivško kotlino itd. Ob lepem vremenu se praktično vidi pol Slovenije.

Do Vojkove koče je to pravi družinski izlet, saj ne pomeni kakih hudih fizičnih naporov. Ko smo se v koči pogreli s čajem in se nam je ponovno pridružil prijatelj, ki smo ga "odvrgli" v Razdrtem, smo jo mahnili proti Pleši, a nas je veter kmalu pregnal naprej proti Grmadi. Tam smo našli zavetje in v miru pomalicali. Nato smo malo po svoje sestopali proti poti, ki nas je popeljala nazaj do Abrama. Pri Sv. Hieronimu se je ravno začenjala maša, zato je bilo danes na Nanosu ogromno ljudi. 

Pri Abramu smo pred povratkom še nekaj pojedli in se čudili nad velikim številom ljudi, ki so se tja pripeljali zgolj na kosilo. Lep izlet!

začudeni pogledi

televizijski oddajnik na Pleši

strma travnata pobočja padajo globoko v dolino

ob robu do Grmade

pihal je precej močan veter

Grmada na Nanosu