Brana (2253 m)

Po mučnem vtikanju leč v oči ob pol petih zjutraj, ko se ti ne samo oči, ampak celo telo upira proti tako zgodnjemu vstajanju, sva se počasi odpravila proti Logarski dolini. Parkirišče pod slapom Rinka je bilo prazno, midva pa sva jo mahnila proti Okrešlju, od tam naprej pa proti Kamniškemu sedlu. Že zelo zgodaj je bilo precej soprano, a ker je pot senčna, ni bilo težav. 

Tudi tista cikcak pot, ki te pripelje do stene, je hitro minila. Pred vstopom v zavarovani del poti, je treba prečiti cca. 5 metrov snega, kar je tudi ves sneg, ki je še na poti do vrha. Na Kamniško sedlo prispeva dobro razpoložena in ogreta, a naju izredno močan veter kmalu prisili, da si oblečeva flise. Do vrha je potem pot brez posebnosti, ravno prav razgibana, da uživaš v vsakem koraku.

Razgledi z Brane so res fenomenalni. Sosednji Planjava in Turska gora sta kot na dlani, Grintovci se razgrnejo v vsej svoji mogočnosti. Opazim, da je na Malih Podih še veliko snega, zato bo Skuta skozi Turski žleb še malo počakala. Z očmi sva ponovno prehodila najino pot izpred treh tednov, ko sva bila na Mokrici, Košutni in Kompoteli.

Na poti z vrha se ustaviva še v koči, kjer si privoščiva ajdove žgance in skodelico toplega čaja. Ker se mi ni ravno dalo sestopati po cikcaku pod steno, za spust izkoristiva jezik snega, ki se spušča vzdolž cele poti. Od stene do konca cikcak poti sva v petih minutah. Sneg je bil precej trd, zato je bilo smučanje po podplatih pravi užitek in zabava.

Mimo Okrešlja pričneva srečevati tudi ostale pohodnike in sam v sebi se zgražam nad njihovo obutvijo. 75% (med njimi tudi majhni otroci!!!), jih je v supergah ali še slabših, mestnih čevljih brez kakršnegakoli profila. Pri izviru Savinje sva srečala tudi neko gospo, ki je bila tam z malim psom (čivavo), ki se je strašansko upiral, ko ga je hotela stlačiti v nek damski (mestni!) nahrbtnik. Moram priznati, da sem se komaj upiral, da ji nisem kaj rekel. 

Kakorkoli, Brana je super gora za samostojen izlet ali pa za obisk na kaki krožni turi v tem delu Grintovcev.