Tretji in glavni film, ki je lepo zaokrožil prijeten večer v Metropolu, je bil belgijski Jadranje po vertikali. Spremljali smo zgodbo štirih norcev (pravzaprav petih, če k plezalno-glasbeni skupini prištejemo še kapitana barke), ki se odpravijo na zahodno obalo Grenladnije, kjer si za glavni cilj izberejo steno imenovano Impossible wall. Stena je gladka, navpična, proti vrhu pa celo previsna.
Za začetek se "ogrevajo" v manjših stenah, da dobijo občutek za skalo, na koncu pa se odpravijo v zgoraj omenjeno steno, kjer jih čaka enajstdnevna avantura. Tako dolgo namreč potrebujejo, da preplezajo deviško skalo. Posnetki so naravnost fenomenalni in dih jemajoči, fantje pa kljubujejo vsem znanim fizikalnim zakonom. Kljub neznanskim naporom jim uspe ohraniti pozitivnega duha, in polna dvorana se je večrakt smejala duhovitim opazkam ali prigodam.
Za tri dni morajo celo prekiniti plezanje, saj brez prestanka dežuje. Da se jim ne zmeša (zunaj je polarni dan, sonce sploh ne zaide!), igrajo na instrumente, udobno zleknjeni v portaledgu. Predvsem glasba je druga močna in pomembna komponenta tega filma, ki mu daje še poseben čar.
Po enajstih dneh jim končno uspe preplezati steno, čaka jih še jadranje do Škotske, kjer zaključijo avanturo. En boljših filmov, kar sem jih nasploh videl, traja slabo uro.
"Plezalci so za težko smer, ki so jo preplezali s stilom, dobili zlati cepin, s pomočjo filma pa svetu pokazali, kaj pomeni tovarištvo."
Režija: Sean Villanueva
Ni komentarjev:
Objavite komentar