Kako povzeti občutja, ki te prevevajo, ko se bliža konec te odlične knjige? Težko je karkoli smiselnega napisati v tej smeri, saj ne znam ujeti pravega tona, ki bi povzel vso praznino ob mnogih neodgovorjenih vprašanjih in pogojnikih, in bi hkrati prikazal vso navdušenje nad Kozjekovim početjem. Ena od misli, ki se mi je večkrat prikradla v misli ob prebiranju Pavletovih zapisov, je misel Tineta Guzeja, tudi ekstremnega športnika, ki je nekoč, ob povsem nepovezani zgodbi, dejal: "Očitno smo bolj trpežni od najbolj trpežnih živali. Kaj vse lahko preživi človek!"
Življenje Pavleta Kozjeka je bilo resnično pestro in prežeto z vrhunskimi dosežki v stenah po celem svetu. Zanimivo je brati zapise podvigov in hkrati spremljati Kozjekov osebnostni razvoj. Še precej suhoparni in okorni zapisi iz začetka kariere (npr. Široka peč z zimsko Čihulovo iz leta 1981 ali pa zapisi z Gangapurne iz leta 1983), ko še najbrž niti ni imel jasne predstave, kaj naj s plezarijo sploh "počne", se proti koncu knjige razvijejo v sočne in doživete ter čustveno nabite zgodbe. V nekem momentu me je, bolj proti koncu tistega dela knjige, ki govori o Kozjekovih odpravah, tako močno stisnilo, da sem moral knjigo odložiti za par dni. Ta del knjige je namreč napisan prvoosebno in občutkov, da me nagovarja človek iz groba, nisem mogel potisniti na stran. Kmalu zatem sem se ob prebiranju kolumen Izpod previsa, ki predstavljajo drugo polovico knjige, od srca in na ves glas smejal opisanim prigodam, ter veliko razmišljal o etičnih vprašanjih, ki so mučila Kozjeka.
Kako škoda je takšnih ljudi, ki si upajo odkrivati neznane kotičke sveta in nenehno premikati in preizkušati mejo človeške vzdržljivosti in domišljije.
Knjiga je izšla pri založbi Didakta, 2009. Dodan ji je tudi DVD s šestimi videozapisi Pavletovih akcij.
Ni komentarjev:
Objavite komentar