Špelc (885 m)

Opis poti na ta vrh boste zaman iskali v knjigah ali na internetu. Nekoč so ga hoteli vključiti v Rečiško planinsko pot, a je vrh preveč stran s siceršnje trase, zato je ostal nemarkiran. Tu in tam se še najde kakšna tabla, ki vas bo usmerila proti vrhu, tudi pot je na nekaterih delih dorbo vidna, a bi za obisk vrha zraven vseeno povabil kakega lokalca. Vsaj za pot iz Rečice. Poti s Kala ne poznam, morda je tam bolje. Ta, ki smo jo prehodili včeraj, je v drugi polovici zelo zelo strma, potka je na nekaterih delih povsem prerasla podrast, ogromno pa je tudi podrtih dreves, ki otežujejo napredovanje. Iz zapisanega sledi, da je vrh bolj malo obiskan in prav to sem potreboval včeraj. Malo samote, divjine - tako namreč izgleda ta Špelc. Divje. Vrh je sicer nerazgleden, a se s poti ponujajo razgledi proti npr. Gozdniku (fantastično!) in Kamniku. Ko smo se vračali, sem si obljubil, da se še vrnem...

Gora oz. Kunigunda oz. Šentjungert (567 m)

Hrib na katerega večkrat skočimo družinsko, poznamo pod tremi imeni, mi pa smo se navadili uporabljati Kunigundo. Hrib je primeren za družinske popoldanske pohode. Tokrat smo se ob poti napasli na borovnicah, na vrhu pa smo zobali češnje in sladke višnje. Kunigunda nudi lep razgled na Celje, dom pa odprt ob sobotah in nedeljah.

Bukovica (584 m)

Danes sem na Bukovici (iz Migojnic) bolj švical kot par dni prej na Brani, tako soparno je bilo. Luštna pot za dni, ko nimaš ravno časa na pretek...

Brana (2253 m)

Po mučnem vtikanju leč v oči ob pol petih zjutraj, ko se ti ne samo oči, ampak celo telo upira proti tako zgodnjemu vstajanju, sva se počasi odpravila proti Logarski dolini. Parkirišče pod slapom Rinka je bilo prazno, midva pa sva jo mahnila proti Okrešlju, od tam naprej pa proti Kamniškemu sedlu. Že zelo zgodaj je bilo precej soprano, a ker je pot senčna, ni bilo težav. 

Tudi tista cikcak pot, ki te pripelje do stene, je hitro minila. Pred vstopom v zavarovani del poti, je treba prečiti cca. 5 metrov snega, kar je tudi ves sneg, ki je še na poti do vrha. Na Kamniško sedlo prispeva dobro razpoložena in ogreta, a naju izredno močan veter kmalu prisili, da si oblečeva flise. Do vrha je potem pot brez posebnosti, ravno prav razgibana, da uživaš v vsakem koraku.

Razgledi z Brane so res fenomenalni. Sosednji Planjava in Turska gora sta kot na dlani, Grintovci se razgrnejo v vsej svoji mogočnosti. Opazim, da je na Malih Podih še veliko snega, zato bo Skuta skozi Turski žleb še malo počakala. Z očmi sva ponovno prehodila najino pot izpred treh tednov, ko sva bila na Mokrici, Košutni in Kompoteli.

Na poti z vrha se ustaviva še v koči, kjer si privoščiva ajdove žgance in skodelico toplega čaja. Ker se mi ni ravno dalo sestopati po cikcaku pod steno, za spust izkoristiva jezik snega, ki se spušča vzdolž cele poti. Od stene do konca cikcak poti sva v petih minutah. Sneg je bil precej trd, zato je bilo smučanje po podplatih pravi užitek in zabava.

Mimo Okrešlja pričneva srečevati tudi ostale pohodnike in sam v sebi se zgražam nad njihovo obutvijo. 75% (med njimi tudi majhni otroci!!!), jih je v supergah ali še slabših, mestnih čevljih brez kakršnegakoli profila. Pri izviru Savinje sva srečala tudi neko gospo, ki je bila tam z malim psom (čivavo), ki se je strašansko upiral, ko ga je hotela stlačiti v nek damski (mestni!) nahrbtnik. Moram priznati, da sem se komaj upiral, da ji nisem kaj rekel. 

Kakorkoli, Brana je super gora za samostojen izlet ali pa za obisk na kaki krožni turi v tem delu Grintovcev.