Franček Knez: Ožarjeni kamen

Ko vreme ni naklonjeno sprehodom v naravi, se tam sprehajam s pomočjo knjige ali filma. Kar nekaj tednov je že, odkar sem prebral Knezovo knjigo. Nekako nisem mogel strniti vtisov takoj. Še zdaj jih ne znam. Knjiga je zapisana precej razmišljujoče in se od ostalih s tovrstno tematiko razlikuje ravno v tem pogledu. Je zelo osebna in ne potopisna. Najbolj všeč so mi reminiscence zapisane v italicu. Tam se mi zdi, da najbolj začutiš, kaj se v Knezu dogaja. Priporočam v branje, tudi večkratno.

Mrzlica (1122 m)

Sprva smo se na Mrzlico namenili podati iz Zgornje Rečice pri Laškem, a je višja sila v posteljo položila našega "vodiča". Ker sva bila že v avtu in pripravljena na pohod, sva se na hitro odločila, da bova kljub vsemu šla na Mrzlico, a s Podmeje. 

Cesta je lepo splužena, tudi parkirišča pri Lovskem domu in njegovi okolici. Ko prispeva, je avtomobilov komaj za vzorec. Iz ogretega avtomobila stopiva v mrzlo jutro. Senca in močan veter samo še okrepita občutek mraza. Mimo vikendov jo mahneva proti cesti, s hitrimi koraki, da se čimprej ogrejeva. V senci je precej mrzlo, takoj ko stopiva na sonce, pa se v trenutku pošteno ogrejeva (kar mi neizmerno paše, saj sem zjutraj doma pozabil tako palice, kot rokavice).

Pot je lepo shojena, a le do tja, kjer se razcepi. Večina se jih odloči za tisto do koče, le redki so pred nama šli naravnost na vrh. Kljub strmini in visokemu ter sipkemu snegu, je hoja naravnost lahkotna, saj je okolica tako pravljična, da pozabiš na morebitno utrujenost. Z vrha se ponujajo čudoviti razgledi v dolino in dlje, tudi Triglav se vidi.

Ko se v koči okrepčava, se zadovoljna in polna vtisov vrneva v dolino. Dan bo popoln, saj imam popoldan rezerviran za sankanje s svojo ženko in hčerko...

Mrzlica (1122 m)

še zadnji metri do vrha

Triglav daleč v ozadju

Rifnik (568 m)

Tihota zasnežene pokrajine, prvi korak v deviški sneg, hoja brez besed in kar počez, veselje... Danes sem se snega veselil kot takrat, ko sem bil še mulec in smo se celo zimo preganjali po bližnjem Golovcu.

Hum (582 m) nad Laškim

Hum nad Laškim obiščem vsaj enkrat do dvakrat na leto, predvsem takrat, ko se mi ne da na bližnji Anski vrh ali Kunigundo... Nadihaš in sprehodiš se tako ali tako lahko kjerkoli, zato je včasih dobro spremeniti lokacijo. Ker nisem imel veliko časa, sem se zapeljal do grada Tabor, od koder sem jo po strmi poti mahnil proti vrhu. Kljub temu, da je kazalo, da bo deževalo, so se ob prihodu na vrh oblaki razmaknili soncu, ki se je pokazalo med Velikim Kozjem in Kopitnikom. Super, kratka pot, ravno prav, da se fino "spumpaš, ko ni veliko časa, ki pa jo bom naslednjič opravil po krožni čez Mali Hum.

pot skozi gosti gozd

Razgled s Prižnice proti Celju

vrh Huma

Pogled z vrha na pivovarsko / zdraviliško mesto

sosednji Šmohor z Maličem

Planjava (2392 m)

Vremenska napoved za nedeljo je bila odlična, a tako "kičastega" vremena res nisem pričakoval. Od Celja pa vse do Podvolovljeka, kjer se odcepi cesta za Podvežak, nas je spremljala na trenuke tako gosta megla, da bi jo lahko rezal s škarjami, kot bi zagotovo pripomnil palček Smuk. 

Sonce nas je pozdravilo na planini Podvežak, ko je sprva precej sramežljivo pokukalo izza Velikega Rogatca, že par minut zatem pa občutno ogrelo ozračje. Zagrizli smo v pot, ki se nad planino strmo vzpne v gozd, in polni pričakovanj kar zleteli proti tistemu travniku, kjer se pot za nekaj metrov popolnoma položi. Malo pred omenjeno izravnavo, se je en član naše druščine odločil, da bo do Korošice prišel mimo Vodotočnega jezera in dogovorili smo se, da se počakamo pred kočo.

V uri tričetrt sva se že nastavljala sončnim žarkom pred kočo in čakala "avanturista", ki ga kar ni in ni bilo. Ko je končno našel točko z mobilnim signalom, nama je javil, da ga je (in še dve pohodnici) smerokaz poslal v napačno smer, da je zdaj na pravi poti, a ima do koče še pol ure in naj ga ne čakava. Počasi sva dejansko krenila naprej in uživala v hoji po čudovito speljani poti.

Na Srebrnem sedlu smo se ponovno združili in skupaj prišli na vrh. Dih jemajoči razgledi, popolno brezvetrje, toplo sonce in še toplejša, izoplnjena duša so zagotovilo, da se bomo včerajšnjega izleta vsi trije še dolgo spominjali. Tudi zaradi kavice, ki smo si jo na vrhu skuhali na malem gorilniku...

Jutro na planini Podvežak

Kraljica Ojstrica

Kocbekov dom na Korošici so obliznili prvi sončni žarki

Dedec pod Dedcem

Pot do vrha je povsem kopna

Vrh Planjave

Grintovci

Pogled proti Ojstrici - levo v ozadju Raduha, desno Velika Zelenica in Veliki vrh (veža)

Veli Badin (359 m), drugič

Tokrat nekaj fotografij, ki jih je na nepozabnem nedeljskem izletu po Krasu naredila Polona...

Jadranje po vertikali (2011)

Tretji in glavni film, ki je lepo zaokrožil prijeten večer v Metropolu, je bil belgijski Jadranje po vertikali. Spremljali smo zgodbo štirih norcev (pravzaprav petih, če k plezalno-glasbeni skupini prištejemo še kapitana barke), ki se odpravijo na zahodno obalo Grenladnije, kjer si za glavni cilj izberejo steno imenovano Impossible wall. Stena je gladka, navpična, proti vrhu pa celo previsna. 

Za začetek se "ogrevajo" v manjših stenah, da dobijo občutek za skalo, na koncu pa se odpravijo v zgoraj omenjeno steno, kjer jih čaka enajstdnevna avantura. Tako dolgo namreč potrebujejo, da preplezajo deviško skalo. Posnetki so naravnost fenomenalni in dih jemajoči, fantje pa kljubujejo vsem znanim fizikalnim zakonom. Kljub neznanskim naporom jim uspe ohraniti pozitivnega duha, in polna dvorana se je večrakt smejala duhovitim opazkam ali prigodam.

Za tri dni morajo celo prekiniti plezanje, saj brez prestanka dežuje. Da se jim ne zmeša (zunaj je polarni dan, sonce sploh ne zaide!), igrajo na instrumente, udobno zleknjeni v portaledgu. Predvsem glasba je druga močna in pomembna komponenta tega filma, ki mu daje še poseben čar.

Po enajstih dneh jim končno uspe preplezati steno, čaka jih še jadranje do Škotske, kjer zaključijo avanturo. En boljših filmov, kar sem jih nasploh videl, traja slabo uro.

"Plezalci so za težko smer, ki so jo preplezali s stilom, dobili zlati cepin, s pomočjo filma pa svetu pokazali, kaj pomeni tovarištvo."

Režija: Sean Villanueva

Rod se nadaljuje (2010)

Drugi film, ki je bil prejšnji torek na sporedu je italijanski Rod se nadaljuje, ki pripoveduje zgodbo štirih generacij družine Barmasse z vznožja Matterhorna. 15-minutni filmček lepo prikaže predanost cilju, spoštovanje gora in alpinizma ter odnos oče - sin. Sploh slednje je najbolj zanimivo, saj so 1200 metrov visoko smer v južni steni Matterhorna skušali preplezati pradedek, dedek, oče in sin Barmasse. Slednjima to leta 2010 tudi uspe. Verjetno je neopisljiv občutek, ko premagaš takšno steno, ki so jo v osemdesetih letih poimenovali "zadnji logični problem Alp" in da to storiš z očetom. Lep film.

Režija: Harve Barmasse, Gaicomo Barhet in Damiano Levati

Botulin 8c+ (2012)

V okviru Ciklusa gorniških filmov, ki ga v celjskem Metropolu pripravljajo v sodelovanju s Silvom Karom oz. Mednarodnim festivalom gorniškega filma Domžale, si je bilo moč ogledati tudi domači film Botulin 8c+. Tako se imenuje smer v Kotečniku, ki jo mora kot zadnjo preplezati mladi plezalec Izidor Zupan, da lahko, kot sam pravi, zaključi "misijo Kotečnik". 

Tehnično je film brezhiben in mu pravzaprav ni kaj očitati, škoda je le, da ne izvemo, ali Izidorju uspe smer preplezati. V tem kratkem filmčku mu namreč spodleti, zgodba pa se potem tudi konča. Vsekakor bi si želel od avtorjev videti še kakšen film, saj se vidi, da imajo znanje in občutek za kadre. Sicer pa lahko presodite sami:

Kratki dokumentarni film: Botulin 8c+ from Društvo ŠMOCL www.tvlasko.si on Vimeo.

Režija: Uroš Knez
Plezal: Izidor Zupan

Veli Badin (359 m)

Par let sem se že spravljal na Veli Badin oz. Orlovo gnezdo, pa mi do danes še ni uspelo obiskati te čudovite mikrolokacije. Pravzaprav sem si vedno želel obiskati spodmole Velega Badina, ki se pod Orlovim gnezdom dvigujejo kot pravo čudo narave.

Vremenska napoved je bila obetajoča, predvidevali smo, da bo ruj še (že) obarvan, zato smo se iz Celja odpravili polni dobre volje. Niti dež in megla, ki sta nam občasno "nagajala", nista mogla zbiti pozitivne energije naše male druščine. 

Komare doline so se izkazale za ravno pravšnje izhodišče, saj smo se v dobrih dveh urah (v eno smer) naužili primorskega zraka in si spočili oči na obarvanih grmih ruja. Sprva smo se zložno vzpenjali po kolovozu vse do cerkvice sv. Kvirika, od tam pa kolovoz preide v ozko potko. Ob poti smo se spustili še do bunkerja, odkoder se že ponuja lep razgled v dolino, potem pa nadaljevali skozi majhen hrastov gozdiček in se povzpeli na vrh Velega Badina oz. na Orlovo gnezdo.

Z vrha smo se ob zelo zarjaveli in razcveteni ter ohlapni jeklenici spustili do skob, po katerih po ozkem prehodu sestopiš pod steno Orlovega gnezda. Še nekaj ključev naredi pot, nato pa si kmalu nagrajen s spektakularnim in dih jemajočim razgledom na spodmole, ostanke zrušenih kraških jam. Ko smo se razgledali in načudili, smo pod ušesom Istre, kot tudi imenujejo previsne stene Velega Badina, poiskali zavetje ter si privoščili malico. 

Za povratek smo izbrali pot pod naravnim mostom, se skozi malce zaraščeno pot prebili nazaj do Orlovega gnezda in jo po znani poti mahnili nazaj proti avtu. Za piko na i smo se ustavili še v Hrastovljah, kjer smo si ogledali prečudovito cerkvico z verjetno najbolj znano fresko v Sloveniji. Odličen izlet v še boljši družbi!

Sv. Kvirik

Bunker

Naša četica koraka...

Ostanki kapnikov pričajo, da so tu nekoč bile jame

Pod naravnim mostom nazaj na Orlovo gnezdo