Kalški greben (2224 m) in Kalška gora (2047 m)

Vzela sva si prosto popoldne (dopoldan sva bila oba v službah), si priskrbela prevoz na Krvavec in krenila proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Pri Gospinci zagrizeva v strmino in do Doma na Krvavcu pozdravljava krave, ki strmijo v naju, kot da še nikoli ne bi videle pohodnikov. Nadaljujeva proti Zvohu, a pred zadnjo strmino zavijeva levo proti planini Dolga njiva.

Pot se nato v ključih spušča proti idilični planini, kjer bi z lahkoto preživel kakšen teden, popolnoma odklopljen od vsakdanjih stvari. Pot se ponovno dvigne do Škrbine, kjer naju planinska tabla usmeri proti Kalškemu grebenu. Mimo črede ovc, katerih iztrebkom se je praktično nemogoče izogniti, doseževa zelo razgleden vrh. Grintovci so na dlani. 

Ko se nadihava in naužijeva razgledov jo mahneva naprej proti Kalški gori. Sledi najbolj adrenalinski del poti, dokler ne dosežeš kratkega grebena, ki te v parih minutah pripelje na Kalško goro. Opazujem pot, ki pride na Kokrsko sedlo iz V koncu. Nazadnje me je tam najprej zeblo, potem me je pral dež, tepla toča, nato pa žgalo sonce. V kombinaciji s precej dolgočasno pot, so to spomini, ki me bodo težko še kdaj pripeljali nanjo.

Previdno po zelo zagruščenem terenu se spustiva do Cojzove koče na Kokrskem sedlu, kjer imava pri oskrbniku Tomažu in njegovi partnerici Jožici rezervirano sobo. Odlična pot!

proti Dolgi njivi

Krvavec

Grintovci

vrh Kalškega grebena

proti Kalški gori

najzahtevnejši del poti

Kokrsko sedlo s Kalšge gore

Janče (792 m)

Včeraj popoldne smo se družinsko potepali po zasavskem hribovju, povzpeli smo se na Janče. Najmlajša pohodnica je bila navdušena nad igrali pred planinskim domom, midva nad urejeno okolico, zares impresivna pa je cerkev Sv. Miklavža malo pod vrhom. Zares lep izlet, ki smo ga začeli in zaključili v Volavljah, je bil primerna izbira za najino štiriletnico.

Dovška Baba (1891 m) in Hruški vrh (1776 m)

Včeraj sva s kolegom grizla kolena proti Dovški Babi. Na srečo je pot z Ravni senčna, saj bi naju sonce na takšni strmini precej zdelalo. Tudi jutranje... Kljub vsemu sva bila v dobrih 40-ih minutah na planini Dovška Rožca, kjer sva se otepala muh, ki so neumorno brnele nad nama in sedale na naju. Kmalu nad planino sva zagledala Dovško Babo kakršna se kaže Avstrijcem. Zanimivo je, da je z naše strani popolnoma nezahtevna, na avstrijsko stran pa odsekana, skoraj navpična. Na vrhu je bila kar gneča, zato sva kar hitro krenila naprej proti Hruškemu vrhu, kjer pa sva srečala zgolj tri ljudi. Zanimivo. Do planine Dovška Rožca sva se vrnila po poti pod grebenom in s kravami sestopila do avtomobila. Hitra kava na Jesenicah, nato pa nazaj v Celje. Lep izlet, predvsem bogat z razgledi na Julijce.

planina Dovška Rožca

gneča na vrhu Dovške Babe

po grebenu do Hruškega vrha

Hruški vrh

Krofička (2083 m)

Na Krofičko se vedno rad vračam, saj nikoli ne razočara. Tako po markirani čez Puklovec ali po lovski čez Škrbino, redko srečaš kakega planinca. Tudi danes je bilo tako, saj na poti do vrha nisva srečala nikogar. Prav tako je Krofička odlična izbira za vroče dni, ko kljub temperaturi ne moreš ostati doma. Pot je namreč celo dopoldne v senci in je prav prijetna za hojo. Danes me je na trenutke celo zazeblo, saj je pihal tudi precej močan veter.

Začela pri Domu planincev, mimo Klemenče jame do Puklovca in naprej na vrh. Razgledi s poti so fantastični, edini minus danes je bil helikopter, ki je nad Logarsko brnel cel dopoldan. Upam, da ni bilo kaj narobe... 

Jutro na Klemenči jami

Kažipot na Puklovcu

Tik pod vrhom

Vrh Krofičke

Sosednja Ojstrica

Mini možic na vrhu