sobota, 27. oktober 2012

Rifnik (568 m)

Ker je bil pretekli dan predolg in posledično noč prekratka, sem si moral zbistriti glavo, zato sem jo kljub dežju mahnil na Rifnik. Neizmerno sem užival, ko sem poslušal kaplje dežja na kapuci in na odpadlem listju. Megla je spet zakrivala razglede, zato sem bil bolj "v glavi" in nehote sem se spomnil na neko dekle prejšnjega večera, kako strastno je zagovarjala (mislim da) Deleuza, kako vsako gibanje vključuje element smrti, saj se dogaja v času. Ko bi le vedela, kako živo in brezčasno se počutim, ko takole štejem korake... 1, 2, 3, ...




torek, 23. oktober 2012

Mangart (2679 m)

Do Mangartskega sedla (2055 m) smo se pripeljali z avtomobilom, potem pa po Slovenski poti odpeketali proti vrhu. Drzno speljana pot ponuja obilo užitkov vsem, ki imajo radi zavarovane poti, te v slabih dveh urah pripelje do velikega križa na vrhu, odkoder se razprostre pogled kot malokje. Na sedlo sva se vrnila po Italijanski poti.

Vstop v zavarovani del Slovenske poti




Mangart s sedla v vsej svoji veličini

nedelja, 21. oktober 2012

Veliki vrh (2114 m)

Tokrat sva se odločila za bojda malce manj obiskan vrh v Grintovcih. "Žal" Veliki vrh leži v neposredni bližini Ojstrice (2350 m), ki kraljuje nad tem delom gorovja, tudi po številu obsikov, ne samo po lepoti.

Do planine Podvežak (1564 m) sva se pripeljala po dolgi, a razmeroma dobro vzdrževani makadamski cesti. Mimo pastirske koče, odkoder se odpre čudovit razgled proti Rogatcu (1557 m), Lepenatki (1425 m) in Kranjski rebri (1435 m), jo mahneva strmo v gozd. Kmalu po Inkretovem studencu se pot proti Velikemu vrhu odcepi od poti proti Korošici, ki leži pod južnim ostenjem Ojstrice. Do Praga (1870 m) slediva poti, ki dalje pelje na Moličko planino, midva pa zavijeva desno proti planini Ravne in Velikemu vrhu, ki ga po prijetni poti obkroživa vse do Sedelca (1840 m). Tu zavijeva levo in se najprej med rušjem, višje pa po precej razbitem svetu povzpneva na Veliki vrh. Nagrajena sva s čudovitim razgledom, mirom, mehko travo in toplim soncem.

Po dolgem uživanju, se spustiva do Praga, po poti, ki naravnost z vrha pelje na Moličko planino. Med povratkom se še osveživa pri Inkretovem studencu in pohod polna novih vtisov skleneva na izhodišču. Kdor ni imun na lepote narave, no na tej poti zelo užival.
Planina Podvežak (1564 m) v jutranjem soncu

Najin cilj za danes - Veliki vrh (2114 m)

Prag (1870 m)

Ojstrica (2350 m) s Praga

S Sedelca (1840 m) proti vrhu

S soncem obsijana pot

Spektakularen razgled z Velikega vrha

Konj (1803 m) in Rzenik (1833 m), čisto zadaj iz megle kuka Nanos

Zaslužen počitek na vrhu

Megla na Raduhi (2062 m)

Do Bukovnika z avtomobilom, na vrh po zavarovani poti, povratek čez Durce. Celo pot do vrha sva bila zavita v tako gosto meglo, da je bilo povsem nemogoče fotografirati. Šele ob povratku so se meglice razkadile, tako da sva se na Grohotu celo malo posončila. Raduha je superfajn!

Meglice nad Lanežem

Pogled z Durc na steno Male Raduhe

Megla na Krvavcu

Megla je veliko prispevala k občutku brezčasnosti tega dne. Začela sva pri Domu na Gospincu (1491 m) in se v megli "izgubila" do vrha Krvavca (1853 m). Nadaljevala sva do Velikega Zvoha (1971 m), kjer sva poiskala pot po grebenu Ježa. Kljub temu, da ni bilo moč uživati v razgledih, saj sva na trenutke videla zgolj kakšnih 5 m pred seboj, je hoja čez Ježo prijetna in razgibana, da sploh ne veš, kdaj mine. Na vrhu Korena (1999 m) še malo razmišljava ali bi šla do Kalškega grebena (2224 m), a se nato vseeno odločiva za povratek preko planine Dolga njiva (1688 m) nazaj na Krvavec. V razbolelem kolenu je preveč kljuvalo, da bi tega dne nadaljevala. Z obljubo po vrnitvi, krog skleneva polna vtisov, kljub megli, ki je vztrajala celo pot in se razkadila šele, ko sva se vrnila na Krvavec. Murphy, pač...


Akumulacijsko jezero pod Velikim Zvohom

Krušljiva grapa nama ni povzročala težav, v pomoč so jeklenice.

Na vrhu Korena

Planina Dolga njiva

Pogled nazaj prek smučišč