Slemenova špica (1911 m)

Jutro na Vršiču ni prav nič obetalo, saj sta me močan veter in mraz prisilila, da sem iz nahrbtnika vzel buff in rokavice. Do Vratc je potem veter povsem zamrl, sonce pa je že tako toplo grelo, da smo se skoraj vsi slačili v kratke rokave. Neverjetna sprememba v vsega petanjstih minutah. Nad Trento smo se potem sprehodili na vrh Slemenove špice, odkoder smo občudovali Jalovec, Mangart ter Ponce, predvsem pa smo poglede metali proti Mali Mojstrovki, kamor smo bili namenjeni naprej... 

Slemenova špica je sicer čudovit razglednik, tudi zelo obiskan, saj ga z Vršiča dosežeš v slabi uri.

Pogled z Vršiča proti Robičju

Slemenova špica

pogled s Slemenove špce proti Jalovcu

Javornik (1240 m)

... in od tam naprej v Lome, odkoder smo skočili še na Javornik. V Pirnatovi koči sem nato pospravil še odlične štruklje in ob pogovoru zaključil, da je bil za nami lep dan!

Gradiška Tura (793 m)

Zadnjič smo se ponovno mudili v tistih koncih in se končno spravili tudi na Gradiško Turo. Lepo, zavarovano planinsko pot, smo bili v prvem delu primorani prehoditi v resnično polžjem tempu. Pred nami je bil namreč avtobus starejših italijanskih planincev, ki so se tisti dan očitno prišli učit hoje ob samovarovalnem kompletu. Vsaj tako se mi (nam!) je zdelo, ko smo morali neskončno dolgo čakati, da so se pripeli, odpeli, postavili stopno nogo, prestavili drugo... Frustrirajoče! Ob prvi priliki smo šli mimo, a žal je bila ta prva prilika tik pred koncem plezalnega dela, tako da je verjetno nismo okusili v vsej njeni lepoti. 

Na vrhu nismo bili deležni ravno nekih razgledov, ker je bilo vsenaokoli precej oblačno. V kampu Tura smo si privoščili še kavo in se odpeljali proti Colu...

razgled z balkona

in razgled z vrha

Žusem (669 m)

Današnji dan je bil idealen za hribolazenje. Po kosilu sva se s tastom odločila, da greva po dveh (ali treh?) letih ponovno na Žusem. Tudi tokrat sva začela pri turistični kmetiji Žurej, jo preko travnika mahnila v gozd in refleksno začela oprezati za gobami. Na celi poti sva potem našla kar nekaj pšeničnic in kostanjevk, pa par bledivk, golobic in česnovk. Gozd je tukaj pretežno bukov in precej svetel, tako da je bila hoja zares prijetna, kljub oblačnemu vremenu. 

Na nekaterih mestih je pot precej strma, sploh od razpotja, kjer se odločiva za zahtevnejši pristop. Tu splašiva gamsa, nasproti pa nama priskače kar nekaj žabic. Na zadnjem delu poti so v pomoč tudi jeklenice in skobe, na vrhu pa nas pričaka klop in miniatura razglednega stolpa.

Sestopiva čez Ravne njive, mimo samotnih kmetij in čez travnike. Super izlet.