Ker je bil pretekli dan predolg in posledično noč prekratka, sem si moral zbistriti glavo, zato sem jo kljub dežju mahnil na Rifnik. Neizmerno sem užival, ko sem poslušal kaplje dežja na kapuci in na odpadlem listju. Megla je spet zakrivala razglede, zato sem bil bolj "v glavi" in nehote sem se spomnil na neko dekle prejšnjega večera, kako strastno je zagovarjala (mislim da) Deleuza, kako vsako gibanje vključuje element smrti, saj se dogaja v času. Ko bi le vedela, kako živo in brezčasno se počutim, ko takole štejem korake... 1, 2, 3, ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar