Hum nad Laškim obiščem vsaj enkrat do dvakrat na leto, predvsem takrat, ko se mi ne da na bližnji Anski vrh ali Kunigundo... Nadihaš in sprehodiš se tako ali tako lahko kjerkoli, zato je včasih dobro spremeniti lokacijo. Ker nisem imel veliko časa, sem se zapeljal do grada Tabor, od koder sem jo po strmi poti mahnil proti vrhu. Kljub temu, da je kazalo, da bo deževalo, so se ob prihodu na vrh oblaki razmaknili soncu, ki se je pokazalo med Velikim Kozjem in Kopitnikom. Super, kratka pot, ravno prav, da se fino "spumpaš, ko ni veliko časa, ki pa jo bom naslednjič opravil po krožni čez Mali Hum.
Vremenska napoved za nedeljo je bila odlična, a tako "kičastega" vremena res nisem pričakoval. Od Celja pa vse do Podvolovljeka, kjer se odcepi cesta za Podvežak, nas je spremljala na trenuke tako gosta megla, da bi jo lahko rezal s škarjami, kot bi zagotovo pripomnil palček Smuk.
Sonce nas je pozdravilo na planini Podvežak, ko je sprva precej sramežljivo pokukalo izza Velikega Rogatca, že par minut zatem pa občutno ogrelo ozračje. Zagrizli smo v pot, ki se nad planino strmo vzpne v gozd, in polni pričakovanj kar zleteli proti tistemu travniku, kjer se pot za nekaj metrov popolnoma položi. Malo pred omenjeno izravnavo, se je en član naše druščine odločil, da bo do Korošice prišel mimo Vodotočnega jezera in dogovorili smo se, da se počakamo pred kočo.
V uri tričetrt sva se že nastavljala sončnim žarkom pred kočo in čakala "avanturista", ki ga kar ni in ni bilo. Ko je končno našel točko z mobilnim signalom, nama je javil, da ga je (in še dve pohodnici) smerokaz poslal v napačno smer, da je zdaj na pravi poti, a ima do koče še pol ure in naj ga ne čakava. Počasi sva dejansko krenila naprej in uživala v hoji po čudovito speljani poti.
Na Srebrnem sedlu smo se ponovno združili in skupaj prišli na vrh. Dih jemajoči razgledi, popolno brezvetrje, toplo sonce in še toplejša, izoplnjena duša so zagotovilo, da se bomo včerajšnjega izleta vsi trije še dolgo spominjali. Tudi zaradi kavice, ki smo si jo na vrhu skuhali na malem gorilniku...
Jutro na planini Podvežak
Kraljica Ojstrica
Kocbekov dom na Korošici so obliznili prvi sončni žarki
Dedec pod Dedcem
Pot do vrha je povsem kopna
Vrh Planjave
Grintovci
Pogled proti Ojstrici - levo v ozadju Raduha, desno Velika Zelenica in Veliki vrh (veža)
Tretji in glavni film, ki je lepo zaokrožil prijeten večer v Metropolu, je bil belgijski Jadranje po vertikali. Spremljali smo zgodbo štirih norcev (pravzaprav petih, če k plezalno-glasbeni skupini prištejemo še kapitana barke), ki se odpravijo na zahodno obalo Grenladnije, kjer si za glavni cilj izberejo steno imenovano Impossible wall. Stena je gladka, navpična, proti vrhu pa celo previsna.
Za začetek se "ogrevajo" v manjših stenah, da dobijo občutek za skalo, na koncu pa se odpravijo v zgoraj omenjeno steno, kjer jih čaka enajstdnevna avantura. Tako dolgo namreč potrebujejo, da preplezajo deviško skalo. Posnetki so naravnost fenomenalni in dih jemajoči, fantje pa kljubujejo vsem znanim fizikalnim zakonom. Kljub neznanskim naporom jim uspe ohraniti pozitivnega duha, in polna dvorana se je večrakt smejala duhovitim opazkam ali prigodam.
Za tri dni morajo celo prekiniti plezanje, saj brez prestanka dežuje. Da se jim ne zmeša (zunaj je polarni dan, sonce sploh ne zaide!), igrajo na instrumente, udobno zleknjeni v portaledgu. Predvsem glasba je druga močna in pomembna komponenta tega filma, ki mu daje še poseben čar.
Po enajstih dneh jim končno uspe preplezati steno, čaka jih še jadranje do Škotske, kjer zaključijo avanturo. En boljših filmov, kar sem jih nasploh videl, traja slabo uro.
"Plezalci so za težko smer, ki so jo preplezali s stilom, dobili zlati cepin, s pomočjo filma pa svetu pokazali, kaj pomeni tovarištvo."
Drugi film, ki je bil prejšnji torek na sporedu je italijanski Rod se nadaljuje, ki pripoveduje zgodbo štirih generacij družine Barmasse z vznožja Matterhorna. 15-minutni filmček lepo prikaže predanost cilju, spoštovanje gora in alpinizma ter odnos oče - sin. Sploh slednje je najbolj zanimivo, saj so 1200 metrov visoko smer v južni steni Matterhorna skušali preplezati pradedek, dedek, oče in sin Barmasse. Slednjima to leta 2010 tudi uspe. Verjetno je neopisljiv občutek, ko premagaš takšno steno, ki so jo v osemdesetih letih poimenovali "zadnji logični problem Alp" in da to storiš z očetom. Lep film.
Režija: Harve Barmasse, Gaicomo Barhet in Damiano Levati
V okviru Ciklusa gorniških filmov, ki ga v celjskem Metropolu pripravljajo v sodelovanju s Silvom Karom oz. Mednarodnim festivalom gorniškega filma Domžale, si je bilo moč ogledati tudi domači film Botulin 8c+. Tako se imenuje smer v Kotečniku, ki jo mora kot zadnjo preplezati mladi plezalec Izidor Zupan, da lahko, kot sam pravi, zaključi "misijo Kotečnik".
Tehnično je film brezhiben in mu pravzaprav ni kaj očitati, škoda je le, da ne izvemo, ali Izidorju uspe smer preplezati. V tem kratkem filmčku mu namreč spodleti, zgodba pa se potem tudi konča. Vsekakor bi si želel od avtorjev videti še kakšen film, saj se vidi, da imajo znanje in občutek za kadre. Sicer pa lahko presodite sami:
Par let sem se že spravljal na Veli Badin oz. Orlovo gnezdo, pa mi do danes še ni uspelo obiskati te čudovite mikrolokacije. Pravzaprav sem si vedno želel obiskati spodmole Velega Badina, ki se pod Orlovim gnezdom dvigujejo kot pravo čudo narave.
Vremenska napoved je bila obetajoča, predvidevali smo, da bo ruj še (že) obarvan, zato smo se iz Celja odpravili polni dobre volje. Niti dež in megla, ki sta nam občasno "nagajala", nista mogla zbiti pozitivne energije naše male druščine.
Komare doline so se izkazale za ravno pravšnje izhodišče, saj smo se v dobrih dveh urah (v eno smer) naužili primorskega zraka in si spočili oči na obarvanih grmih ruja. Sprva smo se zložno vzpenjali po kolovozu vse do cerkvice sv. Kvirika, od tam pa kolovoz preide v ozko potko. Ob poti smo se spustili še do bunkerja, odkoder se že ponuja lep razgled v dolino, potem pa nadaljevali skozi majhen hrastov gozdiček in se povzpeli na vrh Velega Badina oz. na Orlovo gnezdo.
Z vrha smo se ob zelo zarjaveli in razcveteni ter ohlapni jeklenici spustili do skob, po katerih po ozkem prehodu sestopiš pod steno Orlovega gnezda. Še nekaj ključev naredi pot, nato pa si kmalu nagrajen s spektakularnim in dih jemajočim razgledom na spodmole, ostanke zrušenih kraških jam. Ko smo se razgledali in načudili, smo pod ušesom Istre, kot tudi imenujejo previsne stene Velega Badina, poiskali zavetje ter si privoščili malico.
Za povratek smo izbrali pot pod naravnim mostom, se skozi malce zaraščeno pot prebili nazaj do Orlovega gnezda in jo po znani poti mahnili nazaj proti avtu. Za piko na i smo se ustavili še v Hrastovljah, kjer smo si ogledali prečudovito cerkvico z verjetno najbolj znano fresko v Sloveniji. Odličen izlet v še boljši družbi!
Sv. Kvirik
Bunker
Naša četica koraka...
Ostanki kapnikov pričajo, da so tu nekoč bile jame
Messnerjev Jeti ni nek literarni presežek, a vseeno dovolj zanimiv, da si zasluži omembo med literaturo z outdoor tematiko... Začne se obetavno, Messnerja spremljamo na potovanjih, na katerih išče jetija, a kmalu postane knjiga precej enolična, deloma tudi na rovaš malce okornejšega prevoda. Messner skuša dokazati, da jeti ni nek snežni človek oz. neandertalec, kot si ga predstavljamo na zahodu, ki je zaradi odmaknjenosti od ostalega sveta v zakotnih dolinah Himalaje, ostal tam v nekem svojem času, popolnoma nerazvit in socializiran. Da ni neka poraščena človeška zver, manjkajoči člen, ki ugrablja deklice in se z njimi pari. Kljub vsemu se kmalu zave, da jetija oz. čema v Tibetu ni mogoče ločiti od legende.
"V tem času mi je postalo jasno, da sta čemo in jeti identično bitje. In oba več kot le medved. Torej je bilo neumno trditi, da jeti ni nič drugega kot le medved in prav tako napačno ga je bilo imenovati fikcija. Mit o jetiju je bil sicer nesporno mit o medvedu, a brez legende se iz Ursus arktosa tudi v Tibetu ne bi rodil jeti." (str. 191)
Zanimivo je, kako se jetija oz. čema v Tibetu bojijo in srečanje z njim prinaša nesrečo, a ga za razliko od zahoda ne vidijo kot neko trofejo, ki bi jo bilo treba upleniti. Vsa živa bitja so sveta, tako tudi čemo. Mit o jetiju je torej neločljiv od narave in okolja v katerem je nastal, a po Messnerju to ni neko mitološko bitje, temveč grizliju podoben medved.
Leta 1978 so nekateri doktorji, specialisti in znanstveniki še vedno trdili, da se na Everest ne da povzpeti brez pomoči dodatnega kisika. Reinhold Messner, ki je alpinizem dojemal kot šalo in ni plezal, da bi odkrival gore, naravo, neodkrite dele sveta, temveč da bi odkrival samega sebe, je menil, da so strokovnjaki v zmoti. Odločil se je, da bo na Everest prišel brez dodatne pomoči kisika, saj če med naravo in cilj postavi tehnične pripomočke, o sebi ne odkrije nič novega.
Messnerja in njegovega kolega, vrhunskega plezalca Petra Habelerja, v tem dokumentarnem filmu spremljamo pri takrat najbolj drznem poskusu na najvišji gori sveta. Ker sta bila v odlični formi, je aklimatizacija minila brez kakršnihkoli zapletov. Da sta res močna, sta dokazala že par mesecev prej, ko sta v Eigerju severno steno preplezala v desetih urah in s tem prejšnji rekord prepolovila. Na 7000 m sta plezala in se obnašala, kot bi bila na 3500 m.
Kljub vsemu Habelerja na taboru 3 ustavi bolezen (zastrupitev s hrano), Messner pa nadaljuje z dvema šerpama. Postavi tabor 4 na sedlu med Everestom in Lhotsejem, a ujame jih nevihta in noč preživijo v šotorih, medtem ko zunaj brije ledeno mrzel veter in je temperatura -45 stopinj. Po dveh nočeh se vrnejo v tabor 2, šerpi izčrpani, Messnerju pa se napor prav nič ne pozna.
Po nekaj zdravstvenih težavah (in smrtih) med šerpami, ima Habeler pomisleke glede drugega naskoka proti vrhu. Kljub vsemu ga Messner prepriča, da ponovno poskusita. 8. maja 1978 tako kot prva zemljana stojita na vrhu Everesta, kamor sta se s presenetljivo lahkoto povzpela brez dodatnega kisika in za vedno spremenila plezanje na visokih višinah.
Odličen dokumentarec, ki vsebuje tudi posnetke z vrha (na vrhu je snemal Messner), je režiral Leo Dickinson in traja slabih 53 minut.
Kako povzeti občutja, ki te prevevajo, ko se bliža konec te odlične knjige? Težko je karkoli smiselnega napisati v tej smeri, saj ne znam ujeti pravega tona, ki bi povzel vso praznino ob mnogih neodgovorjenih vprašanjih in pogojnikih, in bi hkrati prikazal vso navdušenje nad Kozjekovim početjem. Ena od misli, ki se mi je večkrat prikradla v misli ob prebiranju Pavletovih zapisov, je misel Tineta Guzeja, tudi ekstremnega športnika, ki je nekoč, ob povsem nepovezani zgodbi, dejal: "Očitno smo bolj trpežni od najbolj trpežnih živali. Kaj vse lahko preživi človek!"
Življenje Pavleta Kozjeka je bilo resnično pestro in prežeto z vrhunskimi dosežki v stenah po celem svetu. Zanimivo je brati zapise podvigov in hkrati spremljati Kozjekov osebnostni razvoj. Še precej suhoparni in okorni zapisi iz začetka kariere (npr. Široka peč z zimsko Čihulovo iz leta 1981 ali pa zapisi z Gangapurne iz leta 1983), ko še najbrž niti ni imel jasne predstave, kaj naj s plezarijo sploh "počne", se proti koncu knjige razvijejo v sočne in doživete ter čustveno nabite zgodbe. V nekem momentu me je, bolj proti koncu tistega dela knjige, ki govori o Kozjekovih odpravah, tako močno stisnilo, da sem moral knjigo odložiti za par dni. Ta del knjige je namreč napisan prvoosebno in občutkov, da me nagovarja človek iz groba, nisem mogel potisniti na stran. Kmalu zatem sem se ob prebiranju kolumen Izpod previsa, ki predstavljajo drugo polovico knjige, od srca in na ves glas smejal opisanim prigodam, ter veliko razmišljal o etičnih vprašanjih, ki so mučila Kozjeka.
Kako škoda je takšnih ljudi, ki si upajo odkrivati neznane kotičke sveta in nenehno premikati in preizkušati mejo človeške vzdržljivosti in domišljije.
Knjiga je izšla pri založbi Didakta, 2009. Dodan ji je tudi DVD s šestimi videozapisi Pavletovih akcij.
V bližini avtobusnega obračališča v Mislinji sva na majhnem parkirnem prostoru pustila avto in jo mahnila po kolesarski stezi, nekdanji trasi železnice Velenje - Dravograd, proti Črepiču. Dan ni veliko obetal, saj je bilo precej megleno in hladno, a v hribih oz. naravi ni noben dan izgubljen, kajne!?
Ko sva prečila most z rumeno ograjo, sva komaj našla odcep na strmo gozdno pot, ki vodi do vrha Črepiča. Zaradi odpadlega listja ji je na trenutke precej težko slediti (predvidevam, da domačini nimajo podobnih težav), v mokrem pa je napredovanje precej bolj težavno, kot sicer. Že takoj na začetku sva razmišljala, kolikokrat se bova popepljala po zadnji plati, ko se bova vračala.
Vrh Črepiča ni razgleden, saj je sredi gozda, se pa verjetno daleč vidi s travnika pod njim, a midva danes žal nisva bila deležna pogleda v dalj, saj naju je ovijala gosta megla. S Črepiča se pot proti Fričevem vrhu nato rahlo spusti in mimo kmetije ter obsežnih pašnikov kmalu spet zavije v gozd, kjer se ponovno dvigne proti Časovemu vrhu, ki pa spet ni nič posebnega (v smislu razgledov) in ga označuje zgolj napis na drevesu.
Prijetna gozdna pot se proti koncu strmo dvigne in se šele tik pod vrhom uravna. Tudi Fričev vrh je sredi gozda in niti v lepšem vremenu ne ponuja razgledov, ki bi ostali v spominu. Skozi veje pokukava proti Uršlji gori ter Pohorju in se prijetno utrujena po isti poti vrneva do avtomobila.
