Leta 1978 so nekateri doktorji, specialisti in znanstveniki še vedno trdili, da se na Everest ne da povzpeti brez pomoči dodatnega kisika. Reinhold Messner, ki je alpinizem dojemal kot šalo in ni plezal, da bi odkrival gore, naravo, neodkrite dele sveta, temveč da bi odkrival samega sebe, je menil, da so strokovnjaki v zmoti. Odločil se je, da bo na Everest prišel brez dodatne pomoči kisika, saj če med naravo in cilj postavi tehnične pripomočke, o sebi ne odkrije nič novega.
Messnerja in njegovega kolega, vrhunskega plezalca Petra Habelerja, v tem dokumentarnem filmu spremljamo pri takrat najbolj drznem poskusu na najvišji gori sveta. Ker sta bila v odlični formi, je aklimatizacija minila brez kakršnihkoli zapletov. Da sta res močna, sta dokazala že par mesecev prej, ko sta v Eigerju severno steno preplezala v desetih urah in s tem prejšnji rekord prepolovila. Na 7000 m sta plezala in se obnašala, kot bi bila na 3500 m.
Kljub vsemu Habelerja na taboru 3 ustavi bolezen (zastrupitev s hrano), Messner pa nadaljuje z dvema šerpama. Postavi tabor 4 na sedlu med Everestom in Lhotsejem, a ujame jih nevihta in noč preživijo v šotorih, medtem ko zunaj brije ledeno mrzel veter in je temperatura -45 stopinj. Po dveh nočeh se vrnejo v tabor 2, šerpi izčrpani, Messnerju pa se napor prav nič ne pozna.
Po nekaj zdravstvenih težavah (in smrtih) med šerpami, ima Habeler pomisleke glede drugega naskoka proti vrhu. Kljub vsemu ga Messner prepriča, da ponovno poskusita. 8. maja 1978 tako kot prva zemljana stojita na vrhu Everesta, kamor sta se s presenetljivo lahkoto povzpela brez dodatnega kisika in za vedno spremenila plezanje na visokih višinah.
Odličen dokumentarec, ki vsebuje tudi posnetke z vrha (na vrhu je snemal Messner), je režiral Leo Dickinson in traja slabih 53 minut.
Ni komentarjev:
Objavite komentar